Moji spomini na tisto obdobje so vsekakor lepi. S te časovne distance lahko rečem, da so bila to najlepša leta v mojem življenju. Bili smo dobra klapa, ravno prav nadobudni in zagrebeni, da smo lahko vedno konkurirali za najboljši razred na centru. Tudi na vse učitelje imam lepe spomine, večina njih je bila le nekaj let starejša od nas in posledično ni bilo tako stroge distance. Tudi naučili so nas kar veliko, še posebej glede na to, da smo bili vendarle prva generacija in tudi za njih nova izkušnja. No, mature sicer ni bilo, a če je kakšno merilo uspeh na sprejemnih izpitih za fakulteto, smo bili zelo uspešni – jaz se spomnim, da sem bil med 100 od 700. Prof. Kocjan nas je z dodatnimi pripravami dobro skalibriral.

Sicer sem s srednjo šolo veliko pridobil, a največ, kar mi je ostalo od teh lepih let, je moja Damjana. Skupaj sva že 39 let, začelo pa se je v neki učilnici na centru SŠTZU, na novoletnem plesu dveh prijateljskih razredov elektro in zdravstvene šole davnega leta 1982.

Viljem Božič