Kam po osnovni šoli? V katero srednjo šolo naj se vpišem? Kaj me zanima? Kaj bi v življenju počela? To so bila vprašanja, ki so mi leta 1986, ko sem zaključevala osnovno šolo, hodila po glavi. V osnovni šoli sem imela rada naravoslovne in družboslovne predmete, ampak zanimala me je tehnika. Po obisku informativnega dne na Srednji šoli tehniških in zdravstvene usmeritve je bila moja izbira skoraj zapečatena. Vedela sem, da želim na elektro šolo, vendar pa je vse kazalo, da bo treba pred vpisom opraviti še sprejemni izpit iz matematike, kajti število kandidatov je bilo večje, kot je bilo vpisnih mest. Sprejemne izpite so le dan pred predvidenim datumom odpovedali in tako sem se kot ena od šestih deklet vpisala v 1. letnik Srednje elektro šole. Družbo v 1b nam je delalo še 30 fantov. Bili smo zadnja generacija usmerjenega izobraževanja.
Učni program je bil v prvem letniku enak za tiste, ki smo šolanje želeli nadaljevati v 4-letnem programu za elektrotehnika, in za tiste, ki so šli v 3-letni program za elektrikarja. Tisti, ki smo želeli postati tehniki, smo za to morali izpolniti »pogoje«, in sicer smo morali imeti ob koncu prvega letnika pri matematiki in osnovah elektrotehnike oceno najmanj dobro. To je pomenilo, da se bo treba učenja že v začetku lotiti zares. Pa srednja šola še zdaleč ni bila samo učenje. S sošolci smo bili »dobra« generacija, šolanja smo se lotili resno, hkrati pa smo tkali trdna prijateljstva in ustvarjali prelepe spomine na srednjo šolo. Na koncerte in plese na Centru, na odmore, ki so bili pomembnejši od pouka, na peko hrenovk med prakso v šolskih delavnicah. Na poti in stranpoti po katerih smo hodili, na ure športne vzgoje v Športni dvorani Marof, kjer smo imeli telovadbo v zimskih dneh, po njej pa se nam mnogokrat ni več dalo nazaj v šolo … Da si ne bi privoščili preveč izostankov, je skrbno pazila predsednica razreda, ki je bila strožja in vplivnejša kot razrednik Emil Jurečič. V časih našega šolanja smo se ob prihodu v šolo še preobuvali v copate in če si jih slučajno pozabil ter prišel k uri matematike obut, je to pomenilo, da si se tisto uro javil za spraševanje.
Kot razred smo bili vedno povezani. Skupaj smo pripravili kar nekaj nepozabnih dogodkov, od razrednih piknikov in zabav za rojstne dneve pa do maturantskega izleta in plesa. Skupaj smo se veselili s sošolcem, ki je v 3. letniku postal očka, in trepetali s tistimi, ki se jim morda pri kakšnem predmetu ni izšlo najbolje. Vendar pa smo vse nevšečnosti kar srečno prebrodili. Vsa štiri leta nas je bilo v razredu 36. Posebej lepo nam je bilo v 4. letniku. Šolanje smo zaključili brez mature, zato so bil zadnji meseci precej sproščeni, pa še razrednika je (na naše veliko veselje) nadomeščal sedanji ravnatelj Boris Plut.
Šolanje smo zaključili leta 1990, v prelomnem času naše slovenske zgodovine. Pot nas je odnesla na različne konce, nekateri so odšli študirat, kar nekaj fantov je kot zadnja generacija odšlo v jugoslovansko vojsko in so študij nadaljevali kasneje. Naše življenjske poti so se razšle, ostali pa so spomini na Srednjo elektro šolo, kjer nismo pridobili samo znanja, ampak tudi veliko izkušenj in prijateljstev, ki nas spremljajo skozi življenje. Še vedno se radi srečamo, obujamo stare spomine pa tudi ustvarjamo nove. Na »našo« srednjo šolo se je vpisalo že kar nekaj naših otrok, kajti »elektro« je še vedno »zakon«.

Marija Debevc Rakoše